Pri pisanju tokratne recenzije imam vsaj dva dobra razloga za dobro voljo. Prvi je (recimo temu tako) objektivne narave, drugi pa povsem subjektiven. Pod objektivno želim pojmovati dejstvo, da mi je s CD-ROM izdajo Slovenske bibliografije prišel v roke resnično korekten izdelek, subjektivni razlog pa že nekoliko meji na škodoželjnost in se tiče predvsem glavnega urednika te revije, ki mu jo nameravam tokrat zagosti.

Gospod urednik je namreč premeten možakar – kadarkoli dobi za recenzijo kakšno stvar, ki je na prvi pogled imenitna in vredna vse pohvale, jo v prepričanju, da bo “ta godrnjač” že našel kakšno malenkost, ob katero se bo spotaknil in iz muhe naredil slona, zmeraj podtakne prav meni. Kakšni nagibi ga pri tem vodijo? Še sam ne vem. Vem pa, da po naravi sploh ni zloben, zato lahko v ozadju domnevam kakšno bolj plemenito motivacijo. Najverjetneje ne želi, da bi si bralci ob prelistavanju samih evforičnih slavospevov ustvarili vtis, da je Win-ini pač neka provincionalna revija, ki povsem nekritično pohvali prav vse, česar se loti.

Kljub temu, da s tem tvega padec splošnega slovesa revije in svojega pregovornega godrnjastva, moram tokrat priznati, da mi ni uspelo najti nobene reči, na katero bi lahko pokazal s prstom in zapisal, da jo kaže v prihodnji izdaji popraviti. Razen dveh, ki sta pa povsem zanemarljivi. In še za prvo od teh dveh bi morebiti lahko dejali, da ne sodi med napake, ampak med stvari, ki jih je treba pohvaliti. Zadeva namreč uporabo kratice CD-ROM, ki jo v zadnjem času skuša vsakdo posloveniti na kar najbolj “posrečen” način.

Po raznih zgoščenkah, ploščicah, cedejkah in sorodnih smešnicah sem pričakoval, da se bo v Narodni in univerzitetni knjižnici, kjer je zbrana med drugim tudi vrsta strokovnjakov za slovenski jezik, že kdo domislil ustreznega in ne pretirano smešnega slovenskega izraza. A se s tem sploh niso obremenjevali ter so namesto kakšne nove skovanke lepo uporabili vsem razumljivo originalno kratico CD-ROM.

Brž ko sem pomislil, da sem se s tem tudi jaz rešil vseh zadreg pri nadaljnji uporabi te kratice (kajti če je dovolj dobra za NUK, potem bo tudi zame), me je začelo begati dejstvo, da se v priročniku kot povezava med CD in med ROM izmenoma pojavljata vezaj in pomišljaj. Podobno nedoslednost sem zasledil tudi pri sklanjanju, kjer se med osnovo in pridano končnico (npr.: CD-ja in Program manager-ju) prav tako pojavljata zdaj pomišljaj zdaj vezaj.

CD-ROM izdaja slovenske bibliografije vsebuje monografske publikacije, ki so izšle v letih 1989 do 1994 in tiste, ki so sicer nekoliko starejšega datuma, a jih je knjižnica pridobila v omenjenem obdobju. Slovenska nacionalna bibliografija je izdelana po narodnostnem principu in zajema knjige, ki ustrezajo vsaj enemu od treh pogojev: da jo je spisal slovenski avtor, da je bila objavljena v slovenskem jeziku ali pa jo je izdala slovenska založba. Večina podatkov, ki jih najdemo na CD-ROMu je bila že objavljena, saj Narodna in univerzitetna knjižnica od leta 1989 dalje pripravlja in redno trimesečno v tiskani obliki izdaja slovensko bibliografijo knjig. Seveda se tokrat srečujemo z neprimerno večjim številom podatkov, kot pa jih prenese redna trimesečna tiskana izdaja. Prav zato so morali avtorji posvetiti še posebno pozornost iskanju podatkov. In moram reči, da so svoje delo opravili sila korektno. Namesto z nepregledno množico podatkov se uporabnik sreča z dovolj, simpatičnim vmesnikom, ki omogoča različne načine brskanja po podatkih.

Ob oblikovanju grafičnega vmesnika je treba omeniti še embalažo, v kateri dobimo CD-ROM in priročnik. Po podatkih v kolofonu priročnika je moč sklepati, da je avtorica grafične podobe Andreja Medvedič, pot pa ji je seveda utrl že mojster Plečnik. Tako na CD-ROMU kot na škatli, v katero je spravljen, je na naslovnici detajl z vrat NUK-a, na hrbtni strani pa fotografija pogleda v vhodno stebrišče.

Ne da bi sodil med pretirane navdušence nad Plečnikovim delom (mimogrede: med arhitekti iz istega obdobja mi je osebno bolj pri srcu Fabiani), moram spoštovati njegov odnos do detajlov in prav upoštevanje podrobnosti, ki lahko ob sicer dokaj brezhibni celoti mnogokrat razparajo še zadnji živec, je treba uvrstiti med najlepše lastnosti CD-ROM izdaje Slovenske bibliografije.

Po navodilih v spremni brošurici potrebujemo za kolikor toliko zadovoljivo delo vsaj procesor 386 SX, DOS in Windows 3.1, 4 MB pomnilnika, 2 MB prostega prostora na trdem disku in seveda CD-ROM enoto. Vse kar je več, pa ne škoduje. Kljub temu, da sem sam zadevo preskušal na bistveno boljši konfiguraciji od pravkar opisane, me je kljub temu presenetila hitrost delovanja. Še posebej, če sem izbral enostavno iskanje, v katerem lahko poizvedujemo po zadostnem številu kriterijev, tako da “bibliografsko neposvečenemu” uporabniku verjetno nikoli ne bo treba poseči po t. i. zahtevnem iskanju. Že tukaj namreč dobimo popolne podatke o knjigi, tudi če vemo samo kdo je njen avtor, besedo iz naslova, leto izdaje, predmetno oznako, ključno besedo, založbo, ki jo je izdala, ali jezik, v katerem je napisana. Seveda je možno uporabiti tudi oba, v računalniški praksi uveljavljena znaka za krajšanje, vprašaj, ki nadomesti en znak, in zvezdico, ki nadomesti poljudno število znakov. Kljub temu, da so nekatere teh oznak precej bibliografsko specifične, se tudi navaden radovednež v programu ne čuti izgubljenega, saj mu je na vsakem koraku dostopen ne samo izbira pomoči, ampak ima na voljo tudi gumb Slovar, za katerim se skriva polje, v katerem je trenutno utripajoči kurzor. Za vse, ki zadevo obvladajo in bi se želeli posvetiti zahtevnemu iskanju pa samo kratka razlaga: v njem iščemo s pomočjo iskalnih predpon (te so enake kot v sistemu COBISS), ki jih povezujemo z operatorji.

V oknu zadetkov se po končanem iskanju izpiše seznam vseh najdenih enot, ki so lahko razvrščene po letnici izdaje, avtorstvu, naslovu ali založbi. Vsak izpis spremljajo znak za vrsto gradiva (tiskano, rokopisno, filmsko, slikovno, multimedijsko…), zaporedna številka, naslov, avtor, leto izdaje in navedba založbe.

Največkrat nismo zadovoljni samo s tem, da smo iskano knjigo našli, ampak želimo z njo tudi kaj početi, na primer prebrati. V primeru brskanja po bibliografskem CD-ROMu, je sicer ne moremo že kar takoj prebirati, lahko pa si najdene podatke shranimo na disk ali pa jih natisnemo. S tem praviloma ni težav, saj program omogoča izbiranje različnih vrst izpisa; izbiramo lahko med standardnim izpisom, izpisom po ISBD, COMARD izpisom in uporabniškim izpisom.

Slovenska bibliografija na CD-ROMu je prilagojena vsem kodnim tabelam, ki trenutno strašijo po slovenskih računalnikih, in glede na to, kakšno verzijo razporeditve črk smo si omislili, lahko izbiramo med ASCII; YUASCII in Latin2 razporedom tipkovnice. Poleg tega je sam program dvojezičen, saj se lahko odločimo tudi za angleščino, ki je marsikomu na računalniškem zaslonu še zmeraj bližja in laže umljiva kot materinščina. Podatki, po katerih bo program brskal, ostajajo kljub temu slovenski, sicer pa drugače tudi biti ne more. Zato pa je dvojezičen priročnik – in prav pri tej dvojezičnosti se je avtorjem prikradla majhna nerodnost. Omenili smo že, da je moč nastaviti različne razporeditve tipkovnic, v Dodatku D pa je objavljena tabela znakov. Pri slovenskem delu ni pri tem nobene posebnosti, malo drugače pa je z angleškim Appendixom D, kjer je natisnjena še komajda razločna kopija iz slovenskega dela, zaradi česar so tudi opisi kolon (koda, znak) v slovenščini. Seveda je opažanje takšnih drobnih spodrsljajev (v sicer izredno preglednem in uporabnem priročniku) resnično zgolj odraz namernega pikolovstva – saj razumete, četudi sem se že na začetku odločil ponagajati gospodu uredniku, ne smem pretiravati do onemoglosti, ampak mu moram vsaj na koncu recenzije prilepiti kakšen obliž, da ga praska na njegovem ponosu ne bo preveč skelela.                                               

AVTOR: Mitja Visočnik