Ostanimo še naprej pri domačih izdelkih. Zavedate se, da mulci po cele dneve buljijo v računalniški zaslon. Krasno, ne? Mir dajo in vam ne težijo. Vas pa gloda črv krivde, češ, zanemarjam jih, ne izobražujem jih in tako naprej. Stavnica se zdi čudežna rešitev. Mulci bodo še naprej buljili v zaslon, ohranili boste svoj mir in pokoj, hkrati pa se bodo še izobraževali. Recept seveda ni odkritje tukajšnjih založnikov, ves zahodni svet si tako kupuje odpustke.

Za najmlajše je lepo poskrbljeno, saj ženski glas pridno in sproti prebira vsa navodila na zaslonu, tako da se naši nepismeni malčki ne morejo znajti v zadregi. Ah, ta glas! V njegovo dobro moram povedati, da je razločen in ar- tikuliran, nianse izgovorjave pridejo lepo do izraza. Na drugi strani pa, jej, kako posladkan je, tak, rutiniran, kot bi že vsaj stoletje prebiral radijske pravljice ob sedmih ali kdaj so jih že dajali na spored? Hej, jih sploh še imajo!

Program je razdeljen na pet delov. V stavnici vas pričaka petindvajset sličic. Kliknete naslikan avtomobil in slika se poveča, glas pravi “A”, črko pa zagledate na spodnjem delu zaslona. Glasovi vas pričakajo s po štirimi sličicami in narisano črko. Klikniti morate slike, katerih vsebina se začenja s to črko. Pri povezavah morate med na- risanimi predmeti povezati tiste, katerih ime se končuje z istim glasom, s tistimi, katerih ime se začenja s tem glasom. Torej krava. Avto, re- cimo. Zgodbe so kratke, tri ali štiri stavčne. V stavkih so opisana razmerja med predmeti in osebo na sliki, recimo: “Meta sedi za mizo. V roki ima ravnilo.” Namesto besed miza in ravnilo je prazen prostor, risbi teh predmetov pa sta postavljeni nad zgodbo. Sliko morate povleči na pravo mesto. Besede so stavnica v najožjem pomenu. Na zaslonu čaka risba predmeta, naokrog so razvrščene slike s podpisanimi črkami. Slike odvlečete na prava mesta in tako sestavite ime osrednjega predmeta. Naj povem jasno in glasno: glede na ceno (4998 tolarjev) in vsebino se mi zdi izdelek vreden nakupa. Škoda je le, da ni več konkurence. Tako bodo otroci doživeli pravi šok, ko bodo zaslišali slovenski glas z zaslona. Pa vendar, da ne bi kdo mislil, da se je z nakupom ene plošče za vekomaj znebil poučevanja otrok. Na ovitku ni nikjer podatka o številu vključenih nalog, vendar pa se zelo hitro začnejo ponavljati.

V navodilih obljubljajo otroku, bi bo rešil “določeno število” nalog, sestavljanko. Začel sem reševati naloge. In reševati. In reševati. Spoznal sem vse črke, dopolnil vse zgodbe, sestavil besede. Moje nagrade pa od nikoder. Nato pa, pri povezovanju besed, mi je roka zastala ob besedi srce. Konča se na E, za povezavo pa sem imel na voljo le še Arašidi, Smreka, Igla in Avtobus. To sem tudi povezal, program pa se mi je samo smejal in mi trobil, češ, tepec. Tako sestavljanke nisem ugledal, sem si pa predstavljal množico staršev, ki jim otrokom ni treba razlagati osnov prepoznavanja črk, zato pa jih morajo vpeljati v čudoviti svet programerskih hroščev.

AVTOR: Miha Mazzini

Mladina (4), 28. 1. 1997